food pizza restaurant eating


Ogljikovi hidrati so trenutno glavni krivec za neustavljivo epidemijo vseh bolezni, povezanih z debelostjo, prekomerno telesno težo in vseh ostalih bolezni, ki so s tem povezane. Družba je nekako splošno sprejela dejstvo, da ogljikovi hidrati niso esencialno hranilo in jih zatorej lahko strogo omejimo ali celo uživamo z rezervo. Nizko ogljiko-hidratne diete zagovarjajo dejstvo, da je inzulin hormon, ki promovira kopičenje maščob in naj bi zaradi tega strogo nadzorovali njegovo izločanje in sicer s kroničnim omejevanjem uživanja ogljikovih hidratov. In z vso to popularnostjo nizko-ogljikohidratnih diet, ki so se v družbi razpasle dandanes, se zdi, kot da so ogljikovi hidrati naš sovražnik.

Toda ali so res?

Kot boste kmalu spoznali, nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Pa raziščimo malce tole predvidevanje, da ogljikovi hidrati niso poglavitno hranilo. To predvidevanje dejansko ne zmore razpoznati dveh kritičnih bioloških funkcij ogljikovih hidratov (poleg tega, da so ogljikovi hidrati gorivo):

  • Aktivacija pentozno fosfatne poti (Pentose Phosphate Pathway – PPP)
  • Finalizacija delovanja rastnega hormona (Growth Hormone – GH) in inzulinu podobnega rastnega dejavnika (Growth Factor – IGF1), ter ravno tako povečanje delovanja androgenov.

Pa preglejmo na kratko pomembnost zgoraj naštetih funkcij en.wikipedia.org. Pentozno fosfatna pot (pentose phosphate pathway – PPP) je kritični proces, ki je odgovoren za sintezo DNA, RNA in vseh energijskih molekul, vključujoč ATP in NADPH, ki so potrebne za vse presnovne funkcije, še posebej za obnovo (zdravljenje tkiv), imunost in rast. Nadalje, PPP (pentose phosphate pathway) je prekurzor za neko drugo presnovno pot (to je, Uronic Acid Pathway), ki je odgovorna za transport steroidnih hormonov, produkcijo proteoglikanov (Proteoglycans), ki so esencialni za vezna tkiva in celično signalizacijo, za sintezo spingolipidov (spingolipids), ki so potrebni za neuralno zaščito in vsesplošno detoksifikacijo-razstrupljanje. Pentozno fosfatna pot, ki se pojavlja večinoma v jetrih, izhaja iz glukoze (to je, presnova ogljikovih hidratov). No, tukaj pa imamo težavo…

V času nujne potrebe po energiji, recimo v času podaljšanega stradanja ali zaradi kroničnega, strogega omejevanja ogljikovih hidratov, pentozno fosfatna pot preneha s svojo glavno funkcijo in namesto tega preklopi v golo proizvajanje energije. Zdi se, da je potreba po energiji, največja prioriteta telesa in zatorej telo, v času nujne potrebe po energiji, zatre določene, pomembne presnovne funkcije (kot je recimo PPP), da bi pospešilo takojšnjo produkcijo energije. Vedeti je potrebno, da se lahko do 30% oksidacije glukoze v jetrih zgodi prav preko pentozno fosfatne poti – PPP.

Seveda bo sedaj kdo rekel, da je lahko glukoza sintetizirana iz maščobe ali beljakovin. Da, toda ne dovolj! Ker je sinteza glukoze iz maščob in beljakovin (glukogeneza) dejansko zelo omejen presnovni proces, ki se odvija predvsem v jetrih, lahko kakršnokoli strogo omejevanje ogljikovih hidratov, še posebej pri aktivnih posameznikih, neugodno zatre kritične funkcije pentozno fosfatne poti: zaradi pomanjkljive oskrbe z glukozo v času povečane potrebe po energiji. Zmožnost delovanja pentozno fosfatne poti se prav tako niža z leti, to pa je dejstvo, ki lahko prispeva k pojemanju produkcije steroidnih hormonov in tipičnemu pojavu izgubljanja mišične mase, katero je povezano s staranjem.

Da povzamemo tale del, ogljikovi hidrati v prehrani so nujno potrebni za polno aktivacijo pentozno fosfatne poti in njenih kritičnih funkcij. Strogo omejevanje uživanja ogljikovih hidratov (pod 70g-100g dnevno, za aktivnega posameznika) lahko vodi do neugodnega zatrtja delovanja pentozno fosfatne poti, kar lahko privede do vsesplošnega pojemanja spolnih hormonov, kompromitirane imunosti, oslabljene rasti in pospešenega staranja. Kot je razvidno, ogljikovi hidrati igrajo glavno in vitalno pomembno vlogo pri aktivaciji delovanja pentozno fosfatne poti. Poleg tega pa lahko ogljikovi hidrati v prehrani pomagajo finalizirati delovanje najbolj anaboličnih agentov, vključujoč rastni hormon, IGF1 in spolne, steroidne hormone.

Študije na Standfordski Univerzi v Kaliforniji (Stanford University, California) in Helsinški Univerzi na Finskem (Helsinki University), razkrivajo, da je inzulin močan podpornik hormona IGF1 in delovanja spolnih hormonov. Odkrili so, da inzulin pomaga pri finalizaciji anabolnih akcij rastnega hormona, hormona IGF1 in androgenov, s tem, ko regulira določene beljakovine, ki zavirajo delovanje IGF1 in androgenov, še posebej v mišičnem tkivu (IGHFBP-1 in SHBP). Nedavna študija na Teksaški Univerzi (University of Texas) pa je dobesedno dokazala, da uživanje ogljikovih hidratov v kombinaciji z esencialnimi amino kislinami, po telesni vadbi, aktivnosti, močno stimulira sintezo mišičnih beljakovin.

Kar pa je še bolj zanimivo, je to, da so enostavni ogljikovi hidrati imeli bolj močan učinek na povečanje anabolnih procesov po vadbi, telesni aktivnosti, kot pa kompleksni ogljikovi hidrati. Nenazadnje, splošno pravilo je, da je naše telo bolje prilagojeno na uporabo kompleksnih ogljikovih hidratov, kot pa enostavnih ogljikovih hidratov. In spet lahko rečemo, da čas, ko jeste, naredi hrano, ki jo jeste, toliko bolj pomembno. Če zaključimo, biološke funkcije prehrambenih ogljikovih hidratov gredo daleč onstran golega proizvajanja energije. Kronično omejevanje ogljikovih hidratov v prehrani, na dolgi rok, lahko vodi do totalnega pojemanja presnove s številnimi posledicami (to je, zmožnost obnove tkiv in rasti).

Ogljikovi hidrati niso vaš sovražnik, vaš sovražnik je nevednost.

Rate this post